Praznik Marije, Matere Cerkve

Na dan po binkoštnem prazniku v Katoliški cerkvi praznujemo praznik Marije, Matere Cerkve.

Marija je po Jezusovem vnebohodu skupaj z apostoli in ženami molila v dvorani zadnje večerje in prosila za dar Svetega Duha. Tako je postala mati prve krščanske skupnosti in pozneje mati Cerkve, ki se je oblikovala na binkoštni praznik. Papež Pavel VI. je Marijo ob sklepu 3. zasedanja II. vatikanskega cerkvenega zbora razglasil za Mater Cerkve in pozneje vzklik »Mati Cerkve« dodal tudi v Marijine litanije. V osmem poglavju o Mariji v skrivnosti Kristusa in Cerkve naziv »Mati Cerkve« še ni bil zapisan. Papež Pavel VI. pa je ob sklepu tega zasedanja na praznik Marijinega darovanja 21. novembra Marijo razglasil za »Mater Cerkve, to je vsega krščanskega ljudstva, vernikov in pastirjev, ki jo kličejo za preljubo Mater«.

Z različnih delov sveta so nato prosili, da bi smeli Marijo kot Mater Cerkve častiti tudi v bogoslužju in leta 1974 so bile odobrene posebne mašne molitve. Tudi v lavretanske litanije je bil vstavljen vzklik »Mati Cerkve, prosi za nas«.

Slovenski škofje so po zgledu drugih škofij prosili za dovoljenje, da bi spominski dan Marje, Matere Cerkve, smeli obhajati na ponedeljek po binkoštih, saj so ponekod ta dan še bili dela prosti, ker so bili navajeni praznovati binkoštno osmino. V slovenskem bogoslužnem koledarju je ta dan od leta 1980 praznik. Mašne molitve pa so še obogatili v posebnem Marijinem misalu (Rim 1987), kjer so kar trije mašni obrazci za cerkve, kjer Marijo hočejo še posebej častiti kot »Podobo in Mater Cerkve«.

Marijino sredništvo v odnosu do Kristusovega sredništva

Drugi vatikanski cerkveni zbor poudarja, da je Marija »na popolnoma svojevrsten način sodelovala pri Odrešenikovem delu za obnovitev nadnaravnega življenja v dušah« in da »to Marijino materinstvo v redu milosti neprestano traja – od časa privolitve, ki jo je v svoji veri dala ob oznanjenju in jo je brez omahovanja ohranila pod križem, pa prav do večne dovršitve vseh izvoljenih« (C 61). Tudi potem, ko je bila Marija vzeta v nebesa, »te zveIičavne naloge ni odložila, temveč nam z mnogotero priprošnjo še naprej pridobiva darove večnega zveličanja. V svoji materinski ljubezni se zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bomo prišli v blaženo domovino. Zato blaženo Devico kličemo z naslovi priprošnjice, pomočnice, besednice, srednice.«

Seveda ta Marijina vloga pri podeljevanju milosti odrešenja »dostojanstvu in učinkovitosti Kristusa, edinega srednika, nič ne odvzame in nič ne doda. – Nobena stvar se namreč nikdar ne more z učlovečeno Besedo in Odrešenikom postaviti v isto vrsto. Toda kakor so Kristusovega duhovništva na različne načine deležni tako služabniki svetišča kakor verno ljudstvo in kakor se ena sama božja dobrota v stvareh na različne načine stvarno razliva, tako tudi edino Kristusovo sredništvo ne izključuje, marveč prebuja v stvareh raznovrstno sodelovanje, prihajajoče iz edinega vira« (C 62).

Marijino sredništvo ni iste vrste, kakor je Kristusovo sredništvo. V ožjem, strogem pomenu je seveda Kristus edini srednik med Bogom in ljudmi (1 Tim 2,5.6). Jasno je, da Marija ne more biti prvotna in neodvisna srednica milosti, kakor da bi sploh kaj zmogla brez Kristusa, brez Boga. Vse njeno sredništvo je docela odvisno od Kristusovega sredništva in njemu podrejeno, od njega ji podeljeno. Vsa Marijina vloga pri uresničevanju odrešitvenega božjega načrta se opira na Kristusovo zasluženje, ki je bilo potrebno tudi za Marijino odrešenost; in vsa Marijina zveličavna dejavnost je v službi Kristusovega sredništva. Zato »Marijina materinska naloga do ljudi na noben način ne zatemnjuje in ne zmanjšuje edinega Kristusovega sredništva, temveč razodeva njegovo moč. Ves zveličavni vpliv bl. Device na ljudi namreč ne izvira iz kake stvarne nujnosti, temveč iz dobrotne božje volje, in priteka iz preobilja Kristusovih zaslug, se opira na njegovo sredništvo, zavisi docela od tega sredništva in zajema iz njega vso svojo učinkovitost« (C 60).

Marijino sredništvo torej Kristusovemu sredništvu ne dodaja nič takega česar bi Kristusovo sredništvo ne moralo doseči; Marijino sredništvo sploh ni nekaj poleg Kristusovega sredništva, marveč je dejavno le v neločljivi zvezi z njim – to je sredništvo v Kristusu in ne poleg Kristusa. Tu je nekaj podobnega kakor pri posvečenih duhovnikih: njihovo duhovništvo ni nekaj poleg Kristusovega duhovništva, marveč ima vso svojo moč in pomembnost samo iz edinega vélikega Kristusovega duhovništva in v povezanosti z njim; ko vernik po posredovanju duhovnika npr., prejme zakrament, mu ni s tem neposredno srečanje s Kristusom preprečeno ali ovirano, temveč le olajšano (prim. C 60). Tako tudi zatekanje k Mariji Srednici vseh milosti nikakor ne spravlja v senco pomembnosti Kristusovega sredništva. Nasprotno! Postavlja ga v svetlejšo in prijaznejšo luč tako da se z večjim zaupanjem bližamo »prestolu milosti, da dosežemo usmiljenje in najdemo milost za pomoč o pravem času« (Heb 4,16).

Marijino sredništvo in sredništvo svetnikov

Sredništvo med nami in Bogom izvršujejo tudi svetniki. K »njim ponižno kličemo in se za doseganje dobrot od Boga po njegovem Sinu Jezusu Kristusu, našem Gospodu, ki je edini naš Odrešenik in Zveličear, zatekamo k njihovim molitvam in njihovi mogočni priprošnji« (C 50,3). – Vendar navadno ne pravimo, da so svetniki naši »sredniki«. Pač pa Marijo kličemo na pomoč kot našo »srednico« v molitvi, ki izvira že iz druge polovice 3. stoletja: »Pod tvoje varstvo pribežimo«.

Marijino sredništvo milosti je vendar drugačno, je v višjem redu kakor sredništvo svetnikov saj ima Marijina oseba mnogo višje dostojanstvo kakor je dostojanstvo svetnikov. Zato je tudi učinkovitost in razsežnost Marijinega sredništva – predvsem sredništvo priprošnje – vse višjega reda kakor pri svetnikih. Marija je namreč po ljubečem božjem načrtu imela pri izvršitvi odrešenja najimenitnejšo, docela edinstveno vlogo. »Zaradi zasluženja svojega Sina odrešena na odličnejši način in z njim zedinjena s tesno nerazdružljivo vezjo je obdarjena s to najvišjo nalogo in dostojanstvom, da je mati božjega Sina in zato nadvse ljubljena hči nebeškega Očeta ter svetišče Svetega Duha. Po tem daru izredne milosti se daleč odlikuje pred vsemi drugimi stvarmi, nebeškimi in zemeljskimi. Obenem pa je po Adamovem rodu zvezana z vsemi ljudmi, ki naj bodo odrešeni; še več, resnična mati Kristusovih udov je … ker je z ljubeznijo sodelovala, da se v Cerkvi rode verniki, ki so udje one Glave« (C 35). »Pritrdila je božji besedi in postala Jezusova mati. In ko je z vsem srcem in neovirano od kakršnega koli greha sprejela odrešitveno božjo voljo, je sama sebe kot Gospodovo deklo popolnoma posvetila osebi in delu svojega Sina in se s tem pod njim in z njim po milosti mogočnega Boga postavila v službo skrivnosti odrešenja« (C 56).

Spomin na Marijo je bil najožje povezan s spominom na Kristusa. Ko so obhajali Kristusove praznike, so se obenem spominjali Marije, zlasti v zvezi s skrivnostmi Jezusovega rojstva in njegovega skritega življenja; tako prvi kristjani niti niso čutili potrebe, da bi se Marije liturgično spominjali tudi še zunaj okvira Kristusovih praznikov. Tudi Marijine podobe so bile najprej v zvezi s prizori iz Jezusovega življenja, npr. podoba prizora, ko pridejo k detetu Jezusu pastirji ali Modri z Vzhoda (že iz 2. stoletja!). Nekateri vidijo to vero izraženo tudi v naslovu »advocata« (zagovornica), ki ga daje sv. Jernej pred letom 200 Mariji.

Zlasti pa so v tem pogledu pomembni spisi sirskega cerkvenega učitelja sv. Efrema (umrl l. 373). Med njimi najdemo enajst molitev k Materi božji, ki pričajo ne le o goreči pobožnosti do Marije, ampak tudi o visokih mislih, ki so jih verniki imeli v Efremovi okolici o edinstveni moči in razsežnosti Marijinega varstva in priprošnje. Sv. Efrem nagovarja Marijo npr. takole: »O moja gospodarica, razdeljevalka vseh dobrin … za Tolažnikom druga tolažnica in za srednikom druga srednica vsega sveta! Pokaži, da vse moreš in da imaš moč vse doseči, v nebesih in na zemlji.«

Protestantski zgodovinar češčenja svetnikov in Matere božje E. Lucius je na začetku našega stoletja zapisal: »Da najdemo vredno primeravo (z Efremovo pobožnostjo do Marije), da naletimo na tako vzvišeno pojmovanje Marijine osebe, dostojanstva in dejavnosti, skupaj s tako neomejenim zaupanjem v njeno moč, s tako prisrčno in osebnostno ljubeznijo do nje, je treba s tokom zgodovine priti prav do dobe sv. Anzelma in sv. Bernarda.«

Od efeškega koncila (431) naprej se pri cerkvenih očetih pojavlja izraz in skupno prepričanje, da je Marija »proseča vsemogočnost«. Posebno najdemo ta naziv v pridigah, ki spodbujajo vernike k popolnemu zaupanju v Marijino priprošnjo. Lepo je te misli izrazil carigrajski patriarh sv. German (umrl l. 732): »Nihče ne doseže zveličanja razen po tebi, o najsvetejša! Nihče se ne osvobodi zla razen po tebi, neomadeževana! Nikomur se ne podeli dar milosti razen po tebi.« Carigrajski patriarh Tarasius (umrl l. 806) pravi, da je Marija »srednica vseh, ki so pod nebom«. Sv. Teodor Studit (umrl l. 826) imenuje Marijo »srednica pri Gospodu«.

Še izpred efeškega koncila izvira bizantinska liturgija. Tu se pri maši katehumenov diakon postavi pred ikono Bogorodice ob ikonostasu, obrne svoj obraz proti Kristusovi ikoni in govori »irenika«, medtem ko svoj »orarion« (nekakšna štola) drži s tremi prsti desne roke kvišku. S tem je naznačeno, da je Marija naša srednica pri Kristusu. Ta obred nazorno izraža prav isto, kar je bilo povedano v rimskem misalu v glavni prošnji maše za god Marije Srednice vseh milosti:

»Gospod Jezus Kristus, naš Srednik pri Očetu! Ti si blagovolil preblaženo Devico, svojo Mater, postaviti tudi za našo mater in srednico pri sebi. Daj milostno, da se bo vsakdo, ki pride k tebi prosit milosti, veselil, ko je po njej vse dosegel.«

VIR: Leto svetnikov, 2, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 273-278.