Bl. Mihael Rua, obvezni god (salezijanci, hčere Marije pomočnice)
Komaj desetleten je Mihael vstopil v don Boskov oratorij v turinskem predmestju Valdocco, tam obiskoval zavodsko šolo, zato se je zdelo nekako samoumevno, da je s petnajstimi leti iz don Boskovih rok prejel talar in bil nato čez dobrih sedem let posvečen v duhovnika. Vseskozi, od samih začetkov Družbe sv. Frančiška Saleškega, je bil tesen don Boskov sodelavec. Noč in dan je bil ob njem in ga podpiral pri naporni nalogi zbiranja in poučevanja zanemarjenih fantov. Doštudiral je na turinski univerzi in postal gimnazijski učitelj. Nekaj časa je bil ravnatelj zavoda Mirabello, kasneje pa postal ekonom in s tem prevzel skrb za disciplinarna in organizacijska vprašanja salezijanskega oratorija.
Papež Leon XIII. ga je imenoval za don Boskovega namestnika, po njegovi smrti pa je postal njegov prvi naslednik. Dvaindvajset let je bil na čelu salezijanske družbe, ki se je pod njegovim vodstvom silno razširila. Število zavodov je povečal na več kot tristo, ti pa so začeli nastajati tudi zunaj Evrope. V misijone je namreč poslal kar 30 skupin salezijancev in hčera Marije Pomočnice. Imenovali so ga drugi Janez Bosko, saj si je vseskozi prizadeval ohranjati zvestobo ustanovitelju skupnosti in vrednotam, ki jih je poudarjal. Z misijoni, novimi zavodi in prazničnimi oratoriji je razširjal področje socialnega delovanja družbe in načrtno skrbel za poklicne šole, kjer so mlade usposabljali za tehnične in trgovske poklice. Njegova velika skrb je bilo tudi delo s salezijanskimi sotrudniki in sotrudnicami, posebno skupino »redovnikov« v svetu, ki so prevzemali zlasti naloge, ki jih kleriki niso mogli opravljati. Bil je človek reda, »živo pravilo«, saj je vedno in povsod poudarjal pomen redovnega pravila.
Bil je duhovno izredno bogat človek, napisal je več spisov in pisem bratom salezijancem. Njegova velika zasluga je, da je v prelomnem času ob smrti ustanovitelja in svojega vzornika zmogel družbo ne samo obdržati pri življenju, pač pa ji dati silen zagon, ki ga še danes nič ne zaustavi. To je lepo izrazil papež Pavel VI. ob njegovi razglasitvi za blaženega, ko je med drugim poudaril, da je iz don Boskovega »zgleda napravil šolo, iz njegovega osebnega dela razširjeno ustanovo, iz njegovega življenja zgodovino, iz njegovih pravil duha, iz njegove svetosti zgled. Iz izvira je napravil strugo in veletok.« V času njegovega vodenja družbe sta tudi na naših tleh nastala dva zavoda, in sicer na Rakovniku (kjer je položil temeljni kamen) ter na Radni pri Sevnici.