V ponedeljek in torek, 11. in 12. novembra 2024, se v Ljubljani odvija 149. redna plenarna seja Slovenske škofovske konference (SŠK). Danes so se škofje zbrali na Nadškofiji Ljubljana na redni seji SŠK, ob 18.30 pa so v ljubljanski stolnici, skupaj s škofi iz drugih škofovskih konferenc, obhajali sv. mašo.

Nagovor škofa Andreja Sajeta, predsednika SŠK, objavljamo v celoti.

Spoštovani škofje in duhovniki,

pota Božje previdnosti so nenavadna. Ob načrtovanju plenarne seje nismo mislili, da bomo na god svetega Martina, zavetnika revežev, v naši sredi pozdravljali kardinala, ki v samem osrčju Cerkve vodi dikasterij, katerega naloga je, da ozavešča Cerkev o tem, kako nujno potrebno je skrbeti za razvoj vsakega človeka, tudi najbolj siromašnega.

Še enkrat prisrčno pozdravljeni, spoštovani gospod kardinal Michael Czerny. Vaše slovanske korenine vas delajo bližjega naši deželi in deželam nekaterih nocojšnjih spoštovanih gostov, predstavnikov sosednjih škofovskih konferenc.

Sveti Martin ni samo zavetnik revežev, ampak tudi velikodušnih ljudi, kot je bil velikodušen on sam. Poznamo ga po legendi, ki pripoveduje, da je pol svojega vojaškega plašča dal revežu. Potem, ko je v mrzli zimi podaril svoj plašč, se je nebo razjasnilo in vreme otoplilo ter prineslo tako imenovano »poletje svetega Martina«. Dobro delo razveseljuje srca!

Ni pa poznan samo po velikodušnosti, ampak tudi po skromnosti. Njegov življenjepis pripoveduje, da je tudi po tem, ko je sprejel službo škofa, še naprej živel skromno skupaj z menihi ter se do smrti zavzemal za reveže.

V berilu smo slišali, da mora vsakdo, ki je odgovoren za skupnost, biti skromen. »Predstojnik mora namreč kot Božji oskrbnik biti brez graje, ne prevzeten, ne togoten, ne pohlepen ampak gostoljuben in dobrotljiv. Držati se mora zanesljive besede, ki je v skladu z naukom, da bo zmožen z zdravim poukom tudi opominjati in prepričevati tiste, ki ugovarjajo« (prim. Tit 1,7-8).

S tem naukom se povezuje tudi evangelij. Jezus v njem spregovori tri besede: pohujšanje, odpuščanje in vera.

Ob besedi pohujšanje bi danes pomislili na ljudi, ki fizično, psihično ali duhovno zlorabijo mladoletno osebo ali ranljivo odraslo osebo.

Lahko pa pomislimo, da pohujšanje prihaja na svet tudi po nas, če ne poučujemo zdravega nauka, če napačno vzgajamo in če prstom kažemo na bližnjega in ga obsojamo. To so primeri vsakodnevnega pohujšanja, ko majhni, neizkušeni in neuki prejmejo napačno informacijo in svoje življenje usmerijo narobe.

Druga beseda, ki jo Jezus poudari v evangeljskem odlomku, je odpuščanje. Ni lahko odpustiti drugim. Najprej pa mora vsak odpustiti sebi, da ne bi drugih bremenil z nesprejemanjem svojih lastnih padcev. Ko se nekdo pokesa, mu je treba odpustiti in to ne enkrat, ampak neštetokrat. Na koncu naj zmaga usmiljenje, saj to kaže, da je smo na poti pristne vere.

Zdi se, da so apostoli prosili za vero zato, ker so se počutili šibke na področju odpuščanja. Le z veliko vero v Boga je mogoče doseči tako veliko ljubezen, da lahko v enem dnevu odpustimo do sedemdesetkrat sedemkrat bratom, ki so grešili proti nam. Človeško gledano je v očeh sveta tako odpuščanje norost, za nas pa je ta drža izraz božje modrosti, ki jo spoznavamo v veri.

Vera pripelje do resnice. Resnica je živa in se vedno izkaže. Če se vrnemo k svetemu Martinu: Ker ni hotel biti postavljen v službo škofa, se je skril. Živali so izdale, kje se skriva. Stvarstvo je na sebi lasten način povedalo resnico.

Prosimo pri tej sveti maši, da bi kot kristjani in pa kot nosilci nalog in služb, v katerih nam je naložena odgovornost za druge, znali živeti in spodbujati resnico in pravico, odpuščati in prejemati odpuščanje, verovati in k veri voditi tudi druge.

vir: https://katoliska-cerkev.si