Novice 
Svetnik dneva - 10. november
Sv. Leon Veliki, obvezni god
Izredna osebnost današnjega slavljenca, papeža in cerkvenega učitelja Leona Velikega, potrjuje resničnost latinskega izreka 'nomen est omen', po naše: 'ime vse pove'. Njegovo ime namreč pomeni 'lev' in ta mož je z levjim pogumom branil Cerkev pred notranjo nevarnostjo krivih ver in pred zunanjimi sovražniki: pred divjim hunskim poglavarjem Atilom in pred Vandali. S svojo odločnostjo je reševal ne samo Cerkev, kateri je bil postavljen za voditelja, temveč tudi Evropo in njeno kulturo.
Leon VelikiNi znano, kdaj in kje je bil ta veliki papež rojen. Kristusovo Cerkev je vodil 21 let. Že pred izvolitvijo za papeža je opravljal odgovorne službe v rimski Cerkvi. Odlikoval se je po temeljiti bogoslovni izobrazbi, izredni iznajdljivosti, znal se je hitro odločati in imel je dober posluh za potrebe časa. Kot naslednik apostola Petra je na škofovski sedež v Rimu sedel 29. septembra leta 440. V svojem govoru ob škofovskem posvečenju je rekel: »O Bog, slišal sem glas tvojega klica in sem se zbal; premišljal sem delo, ki si mi ga naložil, in sem se ustrašil. O ti, ki si mi naložil to težko breme, nosi ga z menoj, te prosim! Bodi mi vodnik in opora! Daj mi moči, ko si me poklical!«
V dolgih letih papeževanja je imel Leon veliko priložnosti, da je kot najvišji pastir Cerkve branil in varoval čistost vere. Komaj je sedel na Petrov sedež, je že moral nastopiti proti manihejcem, ki pribežali v Rim iz Severne Afrike in so širili nauk o nasprotju med dobrim in zlim počelom v človeku (proti njim se je boril sv. Avguštin). V tako imenovanih kristoloških bojih (bogoslovnih prepirih o Kristusovi človeški in božji naravi), je papež Leon z vso jasnostjo razložil nauk o dveh naravah v Kristusu: da je Kristus pravi Bog in tudi pravi človek v eni osebi. »Skrivnost našega odrešenja bi postala prazna, če bi več ne verovali, da je Kristus privzel pravo in popolno, resnično človeško naravo!« je zapisal. Ta nauk je bil slovesno razglašen na sinodi v Kalcedonu ob azijski obali Bosporja, ki velja kot 4. vesoljni cerkveni zbor ali koncil (451). Ko so prebrali papeževo pismo, je okoli 600 navzočih škofov z navdušenjem sprejelo njegov nauk in klicali so: »To je vera očetov, to je vera apostolov. Tako verujemo mi vsi. Peter je govoril po Leonu!«
Papeža Leona Velikega se s spoštovanjem spominja tudi svetna zgodovina, ker je Evropo in zahodno kulturo dvakrat rešil pred uničenjem. Leta 452 je hunski poglavar Atila, imenovan 'šiba božja', pridrl v severno Italijo, zavzel, oplenil in porušil Oglej in vrsto drugih mest proti jugu. Pot v Rim mu je bila odprta. Cesar Valentinijan se je v skrajni stiski obrnil na papeža in Leon je šel Atilu naproti do Mantove ter dosegel, da se je divji hunski vojskovodja umaknil v Panonijo. Tri leta kasneje Leon spet posredoval za premirje pri vandalskem kralju Gejzeriku.
Papež Leon, ki si je zaradi svojih izrednih zaslug za Cerkev in za svetno družbo zaslužil naziv Veliki, je umrl 10. novembra leta 461. Od 7. stoletja dalje so njegov spomin obhajali 11. aprila, na spominski dan prenosa njegovih posmrtnih ostankov; po novem se obhaja njegov spomin na današnji dan, dan njegove smrti.
Upodabljajo ga s papeškim križem, s tiaro (papeško krono) in evangeljsko knjigo, včasih tudi z zmajem zraven sebe, kar naj bi ga predstavljalo kot rešitelja Rima pred Atilom.
Ime Leon pri nas ni ravno pogosto, še redkeje zasledimo obliko Leo; tistim redkim je zavetnik današnji svetnik.
